Oglarjenje

Zgodovina oglarjenja na Slovenskem

V naših krajih je bilo že za časa venetskih plemen Ilirov in Japodov, najstarejšega znanega naroda na Slovenskem, razvito rudarstvo in kovinarstvo.

Arheološka izkopavanja prof. Valterja Šmida leta 1935 dokazujejo, da so v krajih Vače, Sela pri Šumberku in v okolici Mokronoga že pred približno 3000 leti kopali in predelovali razne rude. Proti koncu 9. in zlasti v 8. stoletju pred našim štetjem se je pri nas dokončno uveljavilo železarstvo, ki je zaradi bogatih ležišč limonita takoj postalo ena vodilnih gospodarskih panog. S tem se je bronasta doba prevesila v železno, ki je trajala vse do rimske zasedbe. Rudarstvo in kovinarstvo je bilo zelo pomembno tudi v času Keltov in Rimljanov in vse do časa preseljevanja narodov, ko se je intenzivnost te dejavnosti močno zmanjšala. Ponoven razcvet je dejavnost doživela proti koncu srednjega veka in število železarn je naraščalo vse do dveh stoletji nazaj.

Z železarstvom je bilo ves čas v neposredni odvisnosti oglarstvo, ki je bilo na ozemlju današnje Slovenije zelo razširjeno.


V času razcveta železarske industrije so imela večja industrijska podjetja svoje gozdove, v katerih so najeti slovenski oglarji pridobivali oglje.

Od leta 1555 dalje so rudarski sodniki podeljevali pravice do oglarjenja. V okolici Železnikov je taka pravica obsegala od 3 do 5 oralov gozda. S tem pa se problematika … ni povsem rešila in ureditev gozdne posesti in gospodarjenja z gozdovi je bila nujna. Urejanje razmer je bilo predvideno s popisom leta 1758, s katerim so nameravali urediti preskrbo prebivalstva z drvmi in omejiti nadaljnje pustošenje gozdov.


S terezijanskim gozdnim redom leta 1771 je vlada začela omejevati porabo lesa, tako da noben lastnik ni smel sekati več lesa, kot je bilo prirastka. Na fužinarstvo in oglarstvo se je nanašala zahteva, da naj bi pred izgradnjo novega fužinskega obrata uredili vprašanje kurjave in preskrbe ljudi? z lesom. Poleg tega je bila uvedena izvozna carina, ki je znašala 1 pfening na 1 goldinar prodanega oglja, da bi tako zagotovili povpraševanju po oglju pri nas in ne bi povečevali proizvodnje. Vendar pa terezijanski gozdni red ni zaživel, ker ni bilo ustreznega strokovnega kadra za nadzor.

Jožef II. je z dvornim dekretom leta 1783 ukinil oddajo vnaprej določene količine oglja obratom s koncesijo in tako je oglar smel prodati oglje najboljšemu ponudniku. Uporabniki oglja so si tako skušali zagotoviti stalnega dobavitelja s predplačili, vendar je pri tem prihajalo do zlorab.

Največji razmah je oglarstvo doživelo v 19. stoletju, ko je bilo fužinarstvo najbolj razvito in razširjeno. Samo Kranjska industrijska družba je že ob svojem nastanku potrebovala za tekočo letno proizvodnjo okrog 80.000 m3 oglja. Posledično je bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 kopišč.

Na Primorskem so se z oglarstvom največ ukvarjali na območju Nanosa, Gore, Malega Ubeljskega ter vse do Strmce, vendar so tam oglarili v večini tuji oglarji. Največ jih je prišlo iz Čičarije, Istre, Furlanije in Italije. S seboj so prinašali svoje šege in navade, svoj način prehrane, predvsem pa veliko revščino, kajti prihajali so iz najrevnejših krajev, ki si jih lahko zamislimo. Ti oglarji se nikjer niso naselili za stalno; bili so tako imenovani potujoči oglarji. Čeprav ni natančnih podatkov pa zgodovina pravi, da tudi domačih oglarjev ni bilo malo.

Na območje Trnovskega gozda so prihajali oglarji iz območja Beneške Slovenije. Živeli so na gozdnih jasah, njihova najpogostejša hrana je bila "frika", tudi sicer znana furmanska jed. Bili so dobro organizirani; oglarske družine so imele svoje "oskrbovalne celice" – nekakšne trgovine, v katerih se je dalo dobiti najosnovnejša živila. Dolžnost oglarjev pa je bila, da so tudi oglje pripeljali do te postojanke, od koder so ga potem razvažali naprej. Največ so ga vozili v Ajdovščino. Od leta 1939 je bilo oglarsko skladišče na mestu, kjer je danes tovarna Fructal. S trnovske strani so oglje vozili v Gorico.


V kraje v okolici Dol pri Litiji so tehniko pridobivanja oglja, ki jo z manjšimi izboljšavami uporabljajo še danes, prinesli italijanski oglarji. Oglarstvo se je v Sloveniji do danes najbolj ohranilo ravno tam in v Selški dolini pod sv. Mohorjem.

051 695 180