Oglarjenje

Oglje

Kdaj je človek »izumil« oglje, je vprašanje, na katerega najverjetneje nikoli ne bomo dobili odgovora. Dejstvo, ki ga izkazujejo najdbe, pa pravi, da so ga uporabljali že 6000 let pred našim štetjem. Proizvodnja oglja je že v prazgodovini pomenila osnovo za pridobivanje kovin, predvsem bakra, brona in železa.

Oglje so uporabljali tudi pri balzamiranju trupel v egipčanski kulturi (3100 do 332 pr. n. št.), iz njega so izdelovali barvila, uporabljali so ga tudi kot sestavni del pri izdelavi lepil.

V času železne dobe (1200 do 500 pr. n. št.) se je razmahnila obdelava železa na Bližnjem vzhodu (okrog leta 1000 pr. n. št.), prav tako med razvojem keltske družbe v železnodobni Evropi z zmerno klimo. Zaradi nove tehnologije pridobivanja in obdelave železa ter pridobivanja obdelovalnih površin v kmetijstvu so v tem času hitreje krčili gozdove. Orožje, okrasje in pivske posode kažejo na za ta čas visoko stopnjo spretnosti pri obdelavi kovin.

Kelti so pridobivali veliko količino železa za izgradnjo gradišč – naselbin, značilnih za ta čas. Samo za povezovanje brun so namreč izdelali na stotine ton žebljev. Tudi kakovost obdelave železa je bila za tisti čas presenetljivo visoka. Značilne so tudi okorne lončene posode, pokrite z bleščečo grafitno plastjo. V Sloveniji je bilo v tem času pomembno topilniško središče v okolici Vač pri Litiji. Tam so bile najdene znamenite situle.

Zadnji antični sledovi železa na naših tleh so iz rimske dobe, potem pa vse do 14. stoletja nimamo nobenih večjih dokazov za obstoj železarstva pri nas. Predvidevamo seveda lahko, da je oglje ves čas spremljalo človeške kulture, tudi do srednjega veka, posebno v tistih krajih, kjer se je razvijalo rudarstvo in pridobivanje železa. Kako so oglje pridobivali v tistih časih, ne vemo, znano pa je, da so ga najprej pridobivali v jamah in pozneje v prvih kopah.

V 18. stoletju so se pojavile prve peči – retorte. Najprej so razvili zidane, kmalu pa so začeli izdelovati tudi železne. Z njihovo uporabo so s kemično pirolizo lesa začeli poleg oglja pridobivati še stranska produkta, ocetno kislino in metanol. Po enakem principu so ju pridobivali vse do iznajdbe sintetičnega pridobivanja.

Vpihovanje zraka v ognjišče, kot so ga poznali Egipčani

Vpihovanje zraka v ognjišče, kot so ga poznali Egipčani

Oglje se lahko deli po različnih kriterijih: po vrsti lesa, iz katerega je narejeno, po teži, velikosti kosov, drobljivosti oziroma čvrstosti, energijski vrednosti in načinu pridobivanja, pri pridobivanju v kopah tudi po mestu nahajanja v kopi.

V prvi vrsti mora biti tako oglje dobro kuhano. To pomeni, da je izrazito črne barve, svetleče, ob lomljenju nastajajo ostri robovi z dobro vidno strukturo lesa. Ob udarcu mora dajati jasen zvok. Poleg tega je kvalitetno oglje trdno, biti mora v precej velikih kosih ter se ne sme drobiti. Biti mora suho. Po končanem kuhanju moramo paziti, da se ne navzame vlage, kar se lahko zelo hitro zgodi. Kvalitetno oglje gori oziroma tli z zelo malo dima, ki je svetel.

Teža oglja je odvisna od vrste in kakovosti lesa, načina kuhanja, stopnje vlage in temperature. Pri eni kopi pretežno bukovega lesa se teža prostorninskega metra oglja lahko giblje med 180 in 240 kg; 180 kg tehta oglje, ki je bilo na sredini kope – strženina, 240 kg pa najkakovostnejše oglje s periferije kope.

 

Lastnosti in kvaliteta oglja

Oglje, narejeno iz lesa listavcev, posebno iz bukve, je kompaktno in čvrsto, za razliko od oglja, narejenega iz lesa iglavcev, ki je porozno in mehko. Razlog je v strukturi lesa, ki se s potekom karbonizacije ne spremeni veliko, tudi letnice ostanejo popolnoma vidne. Prostorninska masa oglja je torej največ odvisna od prostorninske mase suhega lesa, iz katerega izdelujemo oglje. In največkrat ga ločujemo prav po prostorninski masi. Tako lahko rečemo, da v osnovi delimo oglje na težko in lahko: težko oglje pridobimo iz lesa bukve, gabra, hrasta, javorja, jesena, jerebike, hruške ter leske, lahko oglje pa iz drevesnih vrst jelša, breza, brest, topol, vrba, lipa in češnja.

Lastnosti bukovega oglja:

Poroznost je približno 70 %, tlačna trdnost znaša 26 MPa v smeri vlaken, 6 MPa v radialni smeri, glede na letnice, in 2 MPa v tangencialni smeri. Temperatura vžiga se giblje od 200 do 250˚C, odvisno od vsebnosti hlapljivih snovi. Toplotna vrednost se giblje od 29 do 33 kJ/g oglja. Vsebnost ogljika v bukovem oglju pridobljenem v retortah je 78-90 %.

Oglje, ki se tretira kot slabše, se pridobiva iz lesa drena, jesena in javorja. Ker ima nižjo energijsko vrednost in ne tli najlepše, je za določene potrebe vseeno najbolj primerno, npr. za filtriranje tekočin.

Smrekovo oglje je že dokaj kvalitetno, še bolj primeren les za oglje pa je kostanjev in hrastov. Les za najboljše, to je kanelo oglje, so zdrava bukova polena, premera 5 do 10 cm, z vlažnostjo med 20 in 25 % . Nekateri pravijo, da je včasih kakovost oglja določil šele kovač, ki je koparju dal "kredit"; če je bilo oglje dobro kuhano, ga je še naprej naročal pri njem.

Danes velja, da mora imeti oglje, katerega razvrščamo v 1. kvaliteto, vnetišče pri 230˚C, temperatura žerjavice pa mora znašati 280˚C.

Zelo pomemben faktor pri oglju je velikost kosov. Majhni kosi znižujejo njegovo vrednost. Pri gorenju premajhni kosi dušijo ogenj, saj onemogočajo nemoten dotok zraka. Poleg tega je velikokrat razlog za zdrobljeno oglje v njegovi majhni trdnosti, ta pa je v odvisnosti z energijsko vrednostjo.

Kvaliteta oglja, proizvedenega v pečeh, se razlikuje od kvalitete oglja, proizvedenega v kopah.

Galerija

051 695 180