Oglarjenje

Kuhanje ene srednje velike kope traja od štirinajst dni do tri tedne. Hitrost je odvisna od vrste in kakovosti lesa, načina zlaganja, oglarja in tudi vremena.

Postopek priprave kope:

• Priprava kopišča
• Priprava lesa (les iglavcev ali listavcev)
• Zlaganje kope (kopa je sestavljena iz stržena, poda, skladov in glave)
• Pokrivanje kope (priprava kope za črnjenje in črnjenje kope)
• Kuhanje ali oglenitev
• Zažiganje kope
• Nadziranje oglenitve
• Razdiranje kope

Priprava kopišča

Najprej je zelo pomembno pravilno izbrati mesto kopišča, ki mora biti na ravnem in na sredini malo dvignjeno, da lahko s kopišča odtečejo voda in destilati. Za odvajanje meteorne vode oglar ob robu kopišča izkoplje jarek, da voda ne zamaka kope. Tla pod kopiščem ne smejo biti preveč zračna, zato so včasih pri izdelavi novega kopišča tla utrdili z nanosom ilovice. Oglar mora odstraniti tudi panje, korenine in kamenje. Velikost prostora je odvisna predvsem od velikosti kop, ki jih bo oglar na tem mestu poogljeval. Za srednje veliko kopo mora imeti kopišče premer deset metrov.

Priprava lesa

Kakovost oglja je odvisna od vrste lesa in njegovih lastnosti (vlaga, starost, oblika, dimenzije …). Vsaka vrsta lesa potrebuje zaradi svoje drugačne anatomske zgradbe, kemične sestave in mase drugačno temperaturo, pri kateri ogleni. Zato je seveda najbolje poogljevati vsako vrsto lesa posebej, še posebej pa je treba ločiti les listavcev in iglavcev. Oglje iz lesa iglavcev je lažje od oglja iz lesa listavcev.

Zlaganje kope

Oglarji drva najprej navozijo okrog kopišča, nato jih začnejo zlagati. Za kuhanje so najbolj primerna drva s približno 20 do 25 odstotki vlage.

Glede na način zlaganja poznamo stoječe kope (les skladajo pokonci) in ležeče kope (drva zložijo vodoravno). V naših krajih se je izoblikovalo zlaganje drv v pokončno kopo. Drva zložijo kar na zemljo, saj je polaganje poda zamudno delo, velikokrat pa se pod vdre in se zato kopa nekontrolirano seseda. Oblika kope mora biti podobna paraboloidu in zložena v čim bolj natančen krog, saj ovalnost povzroči nepravilno oglenitev in s tem slabšo kakovost oglja.

Oglarji na sredino kopišča najprej zabijejo tri približno pet centimetrov debele ravne drogove v obliki trikotnika s stranicami, dolgimi od petindvajset do petintrideset centimetrov. Te drogove imenujejo strženice. Oglarji za to največkrat uporabijo smrekove sušice, ki jih med sabo povežejo z obroči, spletenimi iz vej in srobota, ali pa že imajo izdelane železne obroče za večkratno uporabo. Obroče največkrat pritrdijo na višini enega metra in nato v enakih razdaljah navzgor proti vrhu kope. Pri krajšem lesu je razdalja med obroči krajša. Obroči držijo strženice vsaksebi, oglarji pa nanje naslanjajo drva, ko jih zlagajo. Tako vmes nastane prazen prostor, imenovan stržen.

Okoli stržena začnejo oglarji zlagati les v skladih tako, da okrog nastanejo kolobarji drv. Les zlagajo čim bolj na gosto, debelejša polena zložijo v sredino kope, drobna pa navzven. Vlažna drva zlagajo v zgornji sklad z debelejšim koncem, obrnjenim navzdol.

Če lesa ne zlagajo dovolj gosto, se med poleni pojavi prazen prostor, skozi katerega lažje kroži zrak. V tem primeru oglenitev poteka hitreje in pri višji temperaturi, hitrejše je tudi izsuševanje lesa, ki se zato seseda in tako deformira obliko kope. Pri tem se hitro poveča tudi količina vodne pare in zračni tlak, ki lahko izvrže prsteni pokrov kope. Včasih se ti nastali plini vnamejo, zato oglarji pravijo, da kopa piha oziroma bruha.

Debelejši les zlagajo v sredino zato, ker je pri strženu tudi najvišja temperatura in tako zlaganje odgovarja razporedu temperatur v kopi. Na obodu tako zložijo tanjši les, ki deloma prepreči znižanje temperatur na obrobju kope.

Vlažen les v kopi zlagajo v zgornji sklad, suh pa v spodnjega, zato da se bolj vlažna drva hitreje izsušijo.

Največkrat oglarji postavljajo kope z dvema skladoma drv in na zgornjem skladu oblikujejo še glavo kope. Ta je sestavljena iz krajših drv oziroma ostankov prejšnje kope. Ploskev med obema skladoma se imenuje sklep, ploskev med zgornjim skladom in glavo pa ramena. Ko oglar odreže strženice na vrhu glave, je kopa zložena.

Pokrivanje kope in priprava kope za črnjenje

Zloženo kopo morajo oglarji predhodno pripraviti za nanos zemlje, t.i. črnjenje. Kopo prekrijejo s smrekovimi vejicami, listjem, senom ali svežo travo. To plast oglarji imenujejo »grasa« ali srajca, pokrivanje pa »grasanje«.

Plast mora biti debela od deset do petnajst centimetrov, tako da prepreči sipanje prsti med drva. Po navadi oglarji na tem območju do prvega sklada kopo obložijo s smrekovimi vejami, da pozneje lažje »grasajo« in zemljo ločijo od oglja. Nad prvim skladom pa les prekrijejo s senom ali listjem. Tako je kopa pripravljena za črnjenje.

Za pokrivanje kope je primerna čista humusna zemlja. Najboljša je zemlja, pripeljana s starega kopišča, ki je že prežgana in pomešana z oglenim prahom. Zemlja je pripravljena za nanos, ko ni ne prevlažna in ne presuha. Ta sloj preprečuje zunanjemu zraku dostop v notranjost, obenem pa v notranjosti kope zadržuje pline in vodne hlape, ki nastanejo pri kuhanju.

Oglarji začnejo z osipanjem kope na vznožju, kjer mora biti sloj prsti najdebelejši. Zemljo nato nanašajo hkrati v širino in višino kope ter jo obenem zbijajo. Ko osujejo kopo do višine prvega sklada po celem obodu, začnejo s črnjenjem drugega. Tu je nanos zemlje nekoliko tanjši. Proti glavi je nanos prsti zopet nekaj debelejši. Ko je črnjenje končano, na zemljo pokončno in prečno postavijo kalanice (skodle), ki prst držijo in jo pritiskajo na drva. Te kalanice oglarji imenujejo »špire« in so med sabo oddaljene za dolžino drv, obenem služijo tudi za hojo okrog kope. Na drugem skladu postavijo kalanice le pokončno, prečno pa ne. Stržena ne zasipajo, zato je med pokrivanjem kope zaprt s pokrovom, ki je lahko navadna lesena deska ali pločevina, in ga pozneje odstranijo. Tako napravljena kopa je pripravljena za vžig.

Kuhanje ali oglenitev

Pojem oglenitev predstavlja fizični in kemični proces pretvorbe lesa v oglje. Moramo ga ločiti od pojma poogljevanje, ki obsega vse faze dela, od zažiganja do razdiranja oziroma tako imenovanega »štoranja« kope. Oglenitev ali karbonizacija poteka pri temperaturi od 240 do 280 °C, ki se menja glede na vsebino, debelino in kakovost lesa ter ob omejenem pristopu zraka. Tako les ne gori, ampak ogleni. Iz petih kilogramov lesa pri kuhanju oglja odteče ali izhlapi štiri kilograme raznih destilatov, ostane le en kilogram oglja. Teža oglja je zelo različna in je odvisna od vrste in kakovosti lesa, načina kuhanja, stopnje vlage, vremena itd.

Zažiganje kope

Sredino kope, dno stržena in plast okoli deset centimetrov ob njem proti vrhu oglarji zažgejo. Ta predel v kopi imenujejo ognjišče. Tu se pri kuhanju razvijejo temperature prek 280 ºC in oglje iz tega predela imenujejo prežgano oglje ali strženina. Tako oglje je precej drobno in nekakovostno; oglarji ga imenujejo tudi »braška«. Kopo zažigajo z vrha, tako da na dno vržejo nekaj trsk, nanje pa žerjavico. Ko se ogenj razgori in se iz odprtega stržena začne dvigovati bel dim, je kopa prižgana. Naloga oglarja je, da ogenj z dna ognjišča dvigne na vrh kope, tako da se oglenitev začne v glavi. V ta namen stržen do vrha napolnijo z drobnim lesom, dolgim od osem do deset centimetrov, ki ga imenujejo »budlovci«. To je les iz bukovih ali smrekovih vej, leske, dodajo pa tudi strženino. Tako kopo segrevajo in hkrati dvigujejo ogenj ob strženu navzgor. Vsake dve do tri ure dodajo v stržen po dva koša »budlovcev«, toliko časa, da je stržen napolnjen z njihovimi ogorki vse do vrha. Temperatura v kopi se viša in drva se sušijo. Para, dim in plini se nabirajo na notranji strani pokrova v glavi in prst se začne solziti. Ko je kopa dovolj segreta in glava postane mehka, stržen zaprejo z desko in prstjo. Kopa je pripravljena za proces oglenitve, ko les ne gori niti ne tli. Ta faza zažiganja kope traja od enega do treh dni, odvisno od vlažnosti in debeline lesa ter velikosti kope. Po treh dneh oglar na najnižjem delu kopišča, vznožju, kopo odpre le toliko, da iz nje stečejo destilati.

Potek in nadziranje oglenitve

Na začetku, v glavi, in nato vse do vznožja kope oglar uravnava oglenitev z napravljanjem lukenj za odvajanje dima, to so tako imenovane dimnice. Naredi jih z luknjačem na prstenem pokrovu, pri tem pa poskuša zadeti med dve poleni, da bolje vleče. Za to opravilo po navadi uporablja smrekovo sušico s premerom okrog tri do pet centimetrov. Oglenitev se začne takrat, ko oglarju hrešči pod nogami, ko stopa po glavi kope. Tedaj je čas, da naredi prve dimnice med ramenom in glavo. Oglenitev se z vrha kope širi proti vznožju. Dimnice so med seboj oddaljene od petnajst do trideset centimetrov, odvisno od količine in vrste lesa. Dimnice morajo biti približno na isti višini, proti vznožju kope pa vse gostejše. Oglenitev sprva poteka počasi in oprezno. To oglar spozna po barvi dima, ki je v začetku belkast, ker je v njem veliko vodne pare. Pozneje postane siv, kar pomeni, da se je proces oglenitve začel. Rjavkasto rumen dim, ki je zelo gost, nakaže, da je proces v najbolj intenzivni fazi, modrikast pa, da se oglenitev bliža koncu. Končno postane dim svetel ali prozoren, kar je znak, da je oglenitev v tem območju končana. Oglar v tem trenutku dimnice zapre in jih prestavi eno vrsto nižje. Zadnje dimnice naredi na sredini med prvim skladom in tlemi. Ko začne iz njih prihajati svetel dim, je kopa kuhana. Oglar zapre vse odprtine in pusti kopo, da se ohladi. Potek oglenitve od zažiganja do razdiranja kope vzame oglarjunajveč časa, saj traja poogljevanje pri srednje veliki kopi okrog štirinajst dni do tri tedne.

Razdiranje kope

Kopa po končanem kuhanju stoji vsaj dva dni, da se ohladi. V ta namen oglarji kopo takoj po končani oglenitvi očistijo. S kope z grebljico previdno odstranijo plast prsti v progah, jo prečistijo in ohladijo ter jo hitro vrnejo nazaj. Tako se pomikajo okrog in okrog kope. Prst na koncu še zgladijo. Cilj je zadušiti vsak žar v kopi in oglje ohladiti, da se pri razdiranju kope ne vname. Pri razdiranju ali »štoranju« so prisotni vsaj trije oglarji. Začnejo s strani, v progah, širokih od tri do štiri metre, ob vznožju in pa do enega metra v globino kope proti strženu. Najprej z grebljico odstranijo prst, nato pa oglar z motiko ali kljuko, ki jo imenuje »šturakl«, vleče oglje ven in ga meče na kup. Drug oglar ga dobro očisti prsti in ga z oglarskimi vilami nosi na rob kopišča. Tretji oglar je pripravljen, da pogasi še žareče oglje, da se ne vname. Ko oglarji v tem predelu kope končajo, progo pokrijejo nazaj z zemljo. Tako je oglje ves čas pokrito in ga v primeru slabega vremena ne pokvari dež. Nato se oglarji pomikajo okrog in okrog kope. Na koncu razdrejo kopo okrog ognjišča, strženino pa ločijo od ostalega oglja, ki je vse okrog roba kopišča. Tu ostane toliko časa, da se popolnoma ohladi. Srednje veliko kopo oglarji razdrejo v enem dnevu. Ohlajeno oglje pogosto spravijo v papirnate vreče in ga zložijo v pokrit in suh prostor.

Organizacija dela pri kopi

Oglar za pripravo lesa, transport do kopišča, zlaganje kope in kuhanje oglja do razdiranja pri povprečno veliki kopi porabi okrog 43 dni. Pri večjih kopah, ki dajejo osem ton oglja, pa okrog 47 dni. To opravlja v večini sam z družino, le pri črnjenju si oglarji med sabo tudi pomagajo. Tudi pri razdiranju kope je delo skupinsko. Skupino največkrat sestavljajo trije do štirje oglarji in povprečno veliko kopo v enem dnevu tudi razdrejo. Če je kopa velika osem ton ali več, pa porabijo dva dni. Oglje se v enem dnevu oziroma čez noč ohladi in je naslednji dan pripravljeno za polnjenje vreč za prodajo.